Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo Bojan Tokić nosil slovensko zastavo. Skoraj 40-letni namiznoteniški igralec, rojen v Bosni in Hercegovini, je za Slovenijo nastopil na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, v Londonu leta 2012 in v Riu de Janeiru leta 2016. Pred najbolj nenavadnimi olimpijskimi igrami, kjer bo izvedba tekmovanj igrala pingpong z epidemijo, sta o njegovi karieri in tudi življenju v Sloveniji govorila z Daretom Ruparjem.

Evropa osebno

Bojan Tokič

V oddaji Evropa osebno gostimo eno najboljših slovenskih atletinj vseh časov Marijo Šestak. Rodila se je v Kragujevcu, del mladosti preživela tudi onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino. Na olimpijskih igrah je bila z izjemnim izidom peta, na bron s svetovnega prvenstva pa je morala čakati 12 let.

Večjo tremo sem imela na intervjuju v slovenščini kot pa pri skakanju na olimpijskih igrah

Nataša oz. Natalija Derepasko že dobri dve desetletji živi v Sloveniji. Doma je na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Rokometnega, seveda. Zase pravi, da je realistka, njena najbolj očitna lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati. Da je v svojem zelo polnem urniku našla nekaj minut za Val 202 pa je tudi zmaga za nas, pravi Anja Hlača Ferjančič.

Nataša Derepasko

Naš najboljši biatlonec je za slovensko reprezentanco začel nastopati leta 2010, vse od takrat pa z njo niza uspehe na najvišji ravni. Z družino si je dom ustvaril na Gorenjskem, Aljaž Golčer pa se je z njim pogovarjal tudi o njegovem domačem kraju na Hrvaškem, uspešni karieri in življenju v Sloveniji.

Jakov Fak

Zoran Jovičič je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja je v Slovenijo prišel iz Tuzle v začetku devetdesetih zgolj na počitnice k stricu in teti v Koper. 20 let je igral samo za slovenske klube in 140 krat igral za slovensko reprezentanco. Letos je za srebrno medaljo z evropskega prvenstva 2004 z reprezentančnimi soigralci dobil tudi Bloudkovo nagrado, je eden redkih športnikov, ki so še med aktivno kariero vzporedno poskrbeli za svojo varno prihodnost.

Zoran Jovičič

Devetinštiridesetletni Mariborčan Kliton Bozgo je našo okolico spoznal v Zagrebu, že leto pred prihodom v Slovenijo. Nekdanji albanski reprezentant je zvezdne trenutke v nogometni ligi prvakov doživel z vijoličastimi. Vmes je igral za Olimpijo, pozneje še v Avstriji. Dvakrat je bil najboljši strelec slovenske lige.

Kliton Bozgo

Vladimer Boisa se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije. Z nasmehom se spominja peripetij, ko je zaradi gruzijskega državljanstva potreboval vizo za vsako košarkarsko pot in je moral vsako leto menjati potni list. Pravzaprav je imel kar dva potna lista. Boisa se je hitro naučil slovenski jezik in s ponosom pove, da je Ljubljančan. S simpatičnim gruzijskim Ljubljančanom se je pogovarjal Franci Pavšer.

Vladimer Boisa

Jason Hartley je Anglež, ki je v Slovenijo prišel, ker se je zaljubil. Pa ne v Slovenko, ampak v našo državo. Tu je ustanovil svoje podjetje, s katerim želi spreminjati naš način prehranjevanja in ljudem, ne le pri nas, ampak tudi po svetu, ponuditi boljšo hrano.

Jason Hartley, angleški podjetnik

Bruno Gola je brazilski zvocni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvocnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvocnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju. Zakaj se je odlocil, da zapusti redno in stabilno službo ter postane umetnik? Kaj sploh je zvocno kodiranje in kako je pandemsko leto vplivalo na razvoj tega spektra umetnosti?

Bruno Gola

Rodil se je očetu Grku in mami Švedinji. Odraščal je na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal. Študiral je gradbeništvo, a na koncu postal novinar. Ko potuje, ga moti, da ga ljudje sprejemajo kot švedskega ambasadorja. Filip Kotsambouikidis je kot dopisnik švedskega javnega radia pred kratkim obiskal tudi Slovenijo. V Evropi osebno pove več tudi o "švedskem" reševanju epidemije. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.

Filip Kotsambouikidis

Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem. V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.

Martina Zakocs

Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.

Gabriela-Mihaela Buzoianu

Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger, najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to to. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila 6 dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige. Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje, ob tem pa poskuša pomagati še družini v Venezueli.

Annie Millan-Gračner

Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.

Raimo Summanen

Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

hubhopper

Evropa osebno

hubhopper