Veliko je možnih načinov za poljudno pripoved o nenavadnih pojavih v našem vesolju in njegovih presenetljivih značilnostih. Ameriška kozmologinja Katie Mack si za izhodišče svoje zgodbe vzame pet zelo različnih, a vendarle možnih scenarijev o tem, kakšen bi utegnil biti njegov konec. Glede na to, kar danes vemo, je namreč odprtih več poti, po katerih bi se nadaljnja usoda vesolja lahko razpletla. »Izhodišče je zelo dobro, kajti to, kako se bo vesolje razvijalo v prihodnosti, je povezno s tem, kako je nastalo, kakšno je sedaj, in z našimi napori, da bi to uganko razvozlali,« pravi astrofizičarka Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici. »Res ji dobro uspe, da ustvari barvito sliko, razumljivo, preprosto, a še vedno strokovno točno.« »Knjiga mi je zelo všeč. Tudi kot strokovnjakinja moram priznati, da sem se kar nekaj naučila iz te knjige,« pravi astrofizičarka Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Davisu. Foto: Prvi

Sobotno branje

Katie Mack. Konec vsega (gledano astrofizikalno)

Svetlana Slapšak je kritičarka, znanstvenica, antropologinja, doktorica antičnih študij, ki poleg 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij in 1000 esejev piše tudi leposlovje. Njen tretji roman Šola za delikatne ljubimce, ki je v prevodu Sete Knop izšel pri založbi Goga, predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Z Odlašanjem. Parezijo, sicer že četrtim njegovim delom, ki ga imamo na voljo v slovenščini, se na police naših knjižnic in knjigarn vrača Andrej Nikolaidis, prvi zvezdnik pa tudi enfant terrible sodobne črnogorske proze. Za nenavadnim naslovom se skriva precej nenavaden tekst. Gre za knjigo, ki se v pomembni meri bere kot avtobiografsko intonirana, esejistična meditacija o naravi književnega ustvarjanja in družbenih nalogah literature v sodobnem svetu. Gre za knjigo, ki se sprašuje, zakaj naj bi pisatelj tvegal in se izpostavljal javnemu pogromu, zakaj naj bi s pisanjem izzival otopelo družbo, ko pa literatura vendarle ne more, pa če je še tako ostro, brezkompromisno izpisana, v polnosti izreči resnice o krvavi polpreteklosti post-jugoslovanskega prostora? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Dijano Matković, ki je Odlašanje. Parezijo za založbo Sanje prevedla v slovenski jezik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Andrej Nikolaidis: Odlašanje. Parezija

O najnovejši (pa tudi najbolj obsežni in eruditski do sedaj) knjigi filmskega kritika, publicista in avtorja skoraj devetdesetih knjig - Marcela Štefančiča jr. – Če umrem, preden se zbudim, je njegov urednik pri založbi UMco - Samo Rugelj rekel, da jo lahko prebiramo vse življenje. Filozof Slavoj Žižek pa je dodal, da ne gre le za enciklopedičen opis filmov noir, ki je strokovno podkovan, ampka tudi neubranljivo berljiv. O tej klasiki filmske teorije in družbene analize, o zgodbah filmov noir, ki so bile vedno lucidne, inteligentne in, ki jih je treba povedati do konca, se je Liana Buršič pogovarjala z avtorjem.

Marcel Štefančič, jr.: Če umrem, preden se zbudim

V zbirki z naslovom O ljubezni, batinah in revoluciji, avtorica Nora Verde, obravnava aktualno družbeno problematiko, revščino, prekariat, izključenost, aktivizem. Kot so zapisali pri založbi Goga, kjer je knjiga pred kratkim izšla, so zgodbe izpisane s pozicije tistih, ki se upirajo samoumevnosti patriarhalnega nasilja in družbeni preobčutljivosti. O knjigi se bomo pogovarjali s prevajalko Suzano Tratnik.

Nora Verde: O ljubezni, batinah in revoluciji

Beograd ima dolgo, bogato in zavito zgodovino. Med drugim so jo pisali Kelti in Rimljani, Huni in Bizantinci, Slovani in Turki, Madžari in Avstrijci. V 20. stoletju smo jo po svoje seveda pomagali ustvarjati tudi Slovenci. No, v romanu Naslov pa jo na literarno dovršen način pripoveduje in o njej poglobljeno premišljuje eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev, predlani tudi vileniški nagrajenec, Dragan Velikić. Kako se je belemu mestu ob sotočju Save in Donave nemili zgodovini navkljub tolikokrat uspelo, kakor feniksu, preroditi iz pepela in ali se mu bo ta podvig posrečil tudi v sedanjosti, nad katero še vedno leži senca katastrofalnih Miloševićevih politik, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Đurđo Strsoglavec, ki je Naslov prevedla za Cankarjevo založbo, sicer pa na ljubljanski Filozofski fakulteti predava hrvaško in srbsko književnost. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Dragan Velikić: Naslov

Claudia Durastanti velja za eno najbolj prodornih italijanskih pisateljic, ki v svoja dela vnaša veliko avtobiografskih elementov. Svetovno znana avtorica vstopa v slovenski prostor z romanom Tujka, ki je v prevodu Vere Troha izšel pri založbi Beletrina. O romanu, ki skozi prvoosebno izpoved, tematizira različne determinacije kot so odraščanje z gluhimi, deprivilegiranimi starši, migracije, tujstvo in možnost emancipacije in ki bo premierno predstavljen na letošnjem festivalu Fabula, bo spregovorila Katja Šifković. Pred mikrofon jo je povabila Martina Tita Mayer.

Claudia Durastanti: Tujka

Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.

Sobotno branje - Leto nevarne bližine

V tem stoletju menda ni izšlo prav veliko slovenskih romanov, za katere bi lahko rekli, da so dosegli kulten status, da so torej presegli polje čiste literature in postali kulturni fenomen. No, tako delo so zagotovo Čefurji raus! iz leta 2008. Humorno-trpka knjiga, ki v nenavadno živem, vsakdanje-pogovornem, v naši prozi dotlej še nikoli videnem jeziku pripoveduje zgodbo o najstniku Marku Đorđiću, nadobudnem košarkarju z ljubljanskih Fužin in pripadniku druge generacije priseljencev z območja bivše Jugoslavije, ki se nikakor ne znajde v labirintu socialno-ekonomskih in kulturno-identitetnih protislovij, je pač očarala na desettisoče bralk in bralcev, celo tistih priložnostnih, svojega avtorja, Gorana Vojnovića, pa katapultirala med nesporne zvezde sodobne slovenske književnosti. Čefurji raus! se nepozabno končajo z Markovim prislinim odhodom v Bosno za nedoločen čas in številni bralke in bralci smo se takrat bolj ali manj zaskrbljeno spraševali, kako neki se bo tam zasukalo Markovo življenje. No, celovit odgovor na to vprašanje ponuja Vojnovićev najnovejši, četrti roman, Đorđić se vrača, ki je pred nekaj tedni izšel pri založbi Beletrina, delnega pa tokratno Sobotno branje, ko smo pred mikrofonom gostili prav Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Mladi danes odraščajo z internetom, digitalnimi napravami in različnimi aplikacijami, kjer se družijo in zabavajo, igrajo računalniške igre, objavljajo svoje vsebine, iščejo informacije, berejo knjige in spremljajo novice, v minulem letu pa tudi obiskujejo pouk in predavanja. Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu, v kateri opozarja na stereotipe in jih presega. Knjiga je prvo celovito delo v Sloveniji, ki mlade, medijsko-komunikacijske tehnologije in širše družbeno-kulturne spremembe proučuje integrativno, zato je predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Tanja Oblak Črnič: Mladost na zaslonu

Med slovenskimi prevodi novejših ruskih romanov, ki so v zadnjem času prišli na naše knjižne police, je nenavadno veliko futurističnih antiutopij. Taka je bila, na primer, Moskva 2042 Vladimirja Vojnoviča, tak je bil Mjausk Tatjane Tolstoj, tak je bil Metro 2033 Dmitrija Gluhovskega, no, prav tak pa je tudi Opričnikov dan enega najbolj razvpitih, kontroverznih pisateljev sodobne Rusije, Vladimirja Sorokina, ki je v izvirniku izšel leta 2006, v slovenskem prevodu pa je luč sveta ugledal pred nedavnim pod okriljem založbe Beletrina. Kakšna je torej prihodnost, ki nam jo tu slika Sorokin, in kaj lahko iz njegovega opisa bodočnosti razberemo o naši sedanjosti, smo v pogovoru z Andrejo Kalc, ki je Opričnikov dan prevedla, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Vladimir Sorokin: Opričnikov dan

Tri novele ameriškega klasika Hermana Melvilla, ki so izšle v zbirki Kondor Mladinske knjige, prinašajo tri literarno dovršena in obenem jasno družbenokritična besedila tega predstavnika ameriške renesanse: Bartleby, pisar, Benito Cereno in Billy Budd, mornar. V njih Melville skozi pripoved postopoma razkriva ustroj družbenih sistemov in mehanizme, ki zatirane ohranjajo v njihovem podrejenem položaju. Vedno znova se v teh novelah pokaže, da moč argumenta nima nikakršne teže, če ne prihaja s pozicije moči. In podrejeni se tega dobro zavedajo, zato se v argumentiranja niti ne spuščajo. Najglasnejši protest, ki ga tako slišimo, je Bartlebyjev enigmatični "raje bi, da ne". To je edini odgovor, ki ga pisar Barthleby vedno znova ponudi v odgovor na vsakršno zahtevo, ponudbo ali poskus pokupovanja, s katerim skuša njegov delodajalec odnos do svojega najetega delavca spet spraviti v običajne družbene okvire. A tako pisarjev protest kot odvetnikova reakcija se izkažeta za neuspešna. "Melville zastavlja večna vprašanja o vzrokih družbene neenakosti oziroma o vzrokih, ki onemogočajo spremembe," pravi Darja Marinšek, ki je izboru pripisala spremno besedo. "Vse tri novele, ki so zbrane v tem izboru, se ukvarjajo z nezmožnostjo upora v nekem obstoječem družbenopolitičnem sistemu."

Herman Melville: Tri novele

O hoji v ledu je zbirka popotnih dnevniških zapisov enega največjih filmskih režiserjev vseh časov Wernerja Herzoga, ki se je konec novembra leta 1974 peš in brez vsake popotniške opreme odpravil od Münchna do Pariza, na obisk k svoji mentorici in prijateljici Lotte Eisner, ki je hudo bolna ležala na smrtni postelji. Tri tedne trajajoče potovanje po nevihtah in snežnih viharjih je polno divjanja zimske narave, nenavadnih kontaktov s prebivalci nemških in francoskih vasi, vlomov v počitniške hišice, utrujenih nog, divjih živali, pa tudi imaginarnih prizorov, kakršnih smo vajeni že iz filmov tega izrednega filmskega režiserja, znanega po neverjetnih podvigih, kakršen je ročno vlečenje ladje čez goro sredi južnoameriške džungle. Ta naporna pot od Münchna do Pariza, ki jo sam Herzog vidi kot nekakšen »urok«, ki bo poskrbel, da na smrt bolna Lotte Eisner preživi, je posvetilo človekovi volji in njegovi zmožnosti kljubovanja naravi, morda celo kljubovanja smrti sami, s tem pa še en dodatek k že tako obširni mitologiji tega neobičajnega filmskega režiserja. Herzogovo knjižico O hoji v ledu, ki je v prevodu Miriam Drev nedavno izšla pri založbi UMco, je pomagal predstaviti filmski in literarni kritik Simon Popek. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Werner Herzog: O hoji v ledu

»Ko bi ne bil pesnik, bi bil zgodovinar,« je nekoč pripomnil eden največjih pesnikov 20. stoletja, aleksandrijski Grk Konstantin Kavafis. Temu primerno vztrajno piše o Špartancih, ki so pri Termopilah zaman skušali ustaviti Perzijce oziroma Medijce, pa o Aleksandrovih osvajanjih, ki so globalizirala in hibridizirala grško kulturo, ter o državljanski vojni med Oktavijanom in Antonijem, ki ni prinesla smrti le rimski republiki ampak tudi Kleopatri in neodvisnosti Egipta. Vse to se je seveda dogajalo pred dvema tisočletjema in več, a v Kavafisovih veščih rokah ta oddaljena preteklost nenadoma postane naša živa sedanjost, ki razkriva najgloblje resnice o človeku. Resnice, ki lahko bralkam in bralcem – pa čeprav so upovedane v poudarjeno nesentimentalni, stvarni, malodane anekdotični dikciji – navsezadnje strejo srce. Kako Kavafisovi pesmi torej uspe obrisati prah z zgodovine, smo pred svetovnim dnevom poezije preverjali v Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Dragico Fabjan Andritsakos, ki je pod povednim naslovom Zbrane pesmi za založbo KUD Logos neposredno iz izvirnika prevedla Kavafisov celoten pesniški opus. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Konstantin Kavafis: Zbrane pesmi

Obsežen roman Lakota, ki ga je napisal Jamal Ouariachi, katerega večplastnost in vsebinsko ter strukturno, slogovno raznolikost je težko zajeti v nekaj oznak, je poln etičnih dilem in razbijanja konvencij v poenostavljenih različicah sveta, zato zgodba o reševanju lakote v razmerah t.i tretjega sveta in naša podoba, ki se zrcali v njem, kulturi globalnega strahu in zlorab, doživljanja izkrivljene realnosti, zmore pretresti in osupniti.

hubhopper

Sobotno branje

hubhopper